Skozi objave sva se pogosto dotaknila težav izobraževalnega
sistema v regiji Ahanta West. Izobrazbena raven je tu še vedno zelo nizka - kar
sedem od desetih otrok v višjih razredih osnovne šole ne zna dobro brati in
pisati. Zaradi odročnosti ravnatelji zelo težko privabijo učitelje, ki povečini
ostanejo za leto, dve, potem pa poiščejo boljšo priložnost. Izobraževanje, tudi
osnovno, še zdaleč ni zastonj. Šolnine predstavljajo za družine, ki se
ukvarjajo predvsem s poljedeljstvom in ribarjenjem, velik strošek. Kako prav
pride vsakršna pomoč - najsibo bo to pomoč prostovoljcev, bralne urice
ali pomoč v obliki zvezkov, knjig, ter ostalih šolskih potrebščin - sva začela
globlje dojemati, ko se je projekt nagibal h koncu, ko sva že dodobra spoznala
šolski sistem, učitelje, učence. Angažiranost ter entuzijazem nekaterih
ravnateljev ter učiteljev, ki sva jih imela tri mesece čast spoznavati, je
izjemna. Med njimi, kljub težkim razmeram, še zdaleč ni apatije. Svojega
poslanstva nikakor ne jemljejo le kot službo, temveč želijo v
teh spregledanih, obrobnih vaseh puščati pečat, vnašati spremembe. Na
drugi strani so otroci, z minimalnimi možnostmi. Ne omenjam privič, da je v teh
razmerah že srednješolska izobrazba dosežek, kaj šele univerzitetna. Le-ta
predstavlja skorajda nepredstavljiv cilj. Ni bilo enostavno sprejeti misli, da
se bo večina otrok, ki sva jih poučevala, kljub inteligenci in marljivosti,
odpovedala svojim željam, načrtom. Zdaj še sanjajo, se ob tem pridno učijo, a
le redki starši si bodo lahko privoščili srednješolca.
S ciljem
pomagati posameznim otrokom dokončati izobraževanje, je društvo Humanitas leta
2001 zagnalo projekt botrstva. Poudarjajo, da pri tem programu ne gre za
brezpogojno in nenamensko pomoč v obliki dajanja denarja ali materialne pomoči
brez nadzora in selekcije, temveč za pomoč pri dvigovanju osnovnega standarda
otrok ter predvsem pri razvijanju njihovega izobraževanja. Z mesečnim
prispevkom boter krije šolnino, priskrbi šolske potrebščine, po potrebi
zdravila, mize za učenje, nujna oblačila.
Zgolj
majhen del najinih otrok ima botre. Kako jih prepoznate? Tisti z botri imajo
čevlje, imajo torbo, svinčnik, zvezek. V začetku sva mislila da ti otroci
prihajajo iz ekonomsko bolje stoječih družin. Ob Ebenezerjevem obisku ob koncu
projekta, ko smo imeli zaključne ure po šolah, pa sva bila kar osupla.
"Oooo, vidita, to so čevlji, ki jih je fant dobil preko programa botrstva
nekaj let nazaj", se je Ebenezer prešerno nasmejal ob pogledu na enega od
otrok. Podobno ob pogledu na majce, torbe. Otroci z botri so tisti, ki
bodo obiskovati tudi srednjo šolo - program namreč velja do zaključka
le-te.
O
različnih programih botrstva sva že pred Gano veliko slišala. V času krize smo
prišli celo do situacije, ko botre potrebujejo tudi slovenski otroci. Sama sem
sicer pristaš misli, da svet rešuj najprej na svoji ulici, pa vendar mi
izkušnje ter zgodbe, ki sem jih v teh mesecih spoznala, narekujejo, da naprošam
tudi za otroke, ki niso del moje ulice. Vsi, ki želite s približno dvajsetimi
evri na mesec podpirati katerega od otrok, se povežite z društvom Humanitas:
http://www.humanitas.si/?subpageid=23. Ne
moremo sicer pomagati vsem, lahko pa vsak pomaga nekomu.
Sonja
